»nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih, ki so se še leta po vojni borili za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane«
»veliko vprašanje, kako so se ti fantje, ki so jih potem zbrali po 8. oziroma 9. septembru 1943, ko so jih zbrali v teh različnih taboriščih od Tarante, Carbonare do Gravine ... To so bili fantje, ki niso vedeli nič. Bili so v italijanski vojski ali interniranci ali konfiniranci«
»Pred začetkom snemanja sem prebrala kar nekaj knjig. Brala sem tudi ponoči, saj je bil čas do odhoda zelo kratek. Iz dneva v dan me je ta zgodba povlekla, tako da sem komaj čakala, da nadaljujem«
»Film me je zelo presunil, sem se spomnila na svoja očeta in mamo, ki sta bila oba prekomorca. Oče je bil sicer v Bariju rojen in tam kot mlad, 17-letni fant prišel v ta kamp, kjer se je pripravljal za boj v Jugoslaviji«